Za začetek sem si izbral osrednje izhodišče Zgornje Poljčane kjer se začneta dve označeni poti na Boč in tista "grebenska" neoznačena ki sem jo prehodil novembra-2013(klik).
Avtomobilov že veliko a še vedno najdem prostor,hitro sem nared in pot pod noge.Poženem se v smer Babe-594m.Samo za nekaj višinskih metrov potem pa skrenem desno s poti.
Kar precej časa se prebijam čez strma,delno skalna pobočja,spust v grape in spet vzpon.Nekaj časa hodim celo po gozdni poti,nakar dosežem greben ki se imenuje Mali Boč.
Sprva zelo megleno,a sonce dela lep dan z svojimi žarki ki se razpršujejo skozi gozd.
Vzpenjam se po grebenu navzgor v smer vzhoda proti prvemu neimenovanemu vrhu-684m.Ptice so vesele zato tudi lepo žvrgolijo.
Ko dosežem ta vrh se teren malce položi,usmerim se v smer Galke ki so z svojim grebenom obrnjene proti jugu.Po uhojeni potki kmalu dosežem vrh-658m.
Srečam nekaj pohodnikov,sonce greje meni pa že pogled uhaja k naslednjemu cilju na Dreveniško goro.
Vrnem se nazaj,skočim še na drug vrh ki nima imena-687m.Sledi spust navzdol iz gozda stopim na travnike pod Boč-em kjer raste Velikonočnica.
Na križišču markiranih poti se usmerim na gozdno cesto ki se vije na Dreveniško goro.Cesto kmalu zapustim,spet se zagrizem v strma pobočja.Višje pa se znajdem spet v delno skalnatem terenu z manjšimi ostenji-"pečinami",ki pa ne dovoljujejo kakšne plezarije saj je vse razmajano.
Ko je strmina dosegla še večji naklon sem si pomagal z drevesi,koreninami oziroma vse kar je bilo na dosegu rok.Seveda bi lahko šel bolj naokrog kjer je teren z manj naklona.
Včasih pač intuicija nekaj nakazuje-pravi in res je tako.Na vrhu te vzpetine me pričaka imenitna razgledna točka z lično klopco na kateri napis pravi:"Daj vsakemu dnevu možnost,da bo najlepši dan v tvojem življenju".
Razgled je res imeniten in odpira se predvsem proti jugozahodu ter na zahod vse do Kamniških Alp.Zaradi toplote in relativno mirnega ozračja razgled ni bil tako kristalno jasen.
Vzamem si daljši postanek za okrepčilo,uživam v razgledu in mislih na že prehojeno pot ter tisto kar me še čaka.
Takšne "nagrade" dajejo turi pečat ker jih niti ne pričakuješ ko jih pa "odkriješ"-najdeš pa so najslajše za kasnejše vrnitve na te poti čez čas ko te spet zamika.
Odrinem naprej da si izpolnim zadano nalogo,poiščem še vrh najvišjo točko Dreveniške gore.Z orientacijo ni težav hodim po grebenu iz katerega štrlijo skale takšen je pač svet teh hribov.Kmalu stopim na najvišjo točko ki meri 782m.
Ni kaj posebnega bi rekli nekateri,razgleda tukaj pač ni saj je sredi gozda je pa vseeno zanimivo.
Vrnem se v smeri prihoda ko se le ta greben konča zavijem nižje proti vzhodu po nekaj minutah ujamem markirano pot.Ta me vodi na Boč ki stremi na te hribe kot veliki brat.
Precej pohodnikov se že vrača z vrha.Pot je suha zato hitro napredujem.Res da sedaj ko ni snega vse skupaj daje vtis pozne jeseni.
Pri razglednem stolpu je kar gneča predvsem pri žigu zato se povzpnem kar na stolp po razglede.Niso bili tako "silni" kot so včasih ko močno piha,no nekaj pa je le bilo,lepo kot vedno.
Odtisnem si še žig in na vrsti je vrnitev na izhodišče v glavi pa razmišljanje katero smer naj izberem.Odločim se za "grebensko" ki ni označena.
Sestop poteka kot klasična melodija,velika podrta drevesa ob poti,vedno nekaj novega.
Na izhodišče se vrnem pozno popoldan po 5 urah potepanja in prehojenih 10 km, lepo si rečem in ni mi žal,morda še kdaj sedaj ko vem kje so tisti skriti kotički ki me lahko polnijo z notranjim mirom in energijo.
GPS sled-prehojene poti(klik za ogled)
Video o prehojeni poti.
Pa vsem varen korak v hribih in gorah.
